Lutkovno dramska predstava (za otroke od 3 do 10 let)
T R A V N I K Č A R O B N E L E P O T E,
je doslej doživela več kot 80 ponovitev!
Zgodba o prijateljstvu, plemenitosti srca, darovih, ki jih imamo,
in o tem, kako zelo pomembno je zaupati vase.
Predstava pripoveduje o deklici, ki je zelo rada plesala, a jo je posmehovanje otrok tako potrlo, da je povsem izgubila zaupanje vase. Njen prijatelj medvedek jo povabi v čarobni svet, kjer se ji s pomočjo pravljičnih bitij in njenega poguma razkrije skrivnost.
Producent: Otroško gledališče Potujoča hišica
Koproducent: Mestno gledališče Ptuj
Krstna uprizoritev
Avtorica besedila, avtorica songov in glasbe: Romana Ercegović
Režiserki: Iuna Ornik in Romana Ercegović
Igralki: Iuna Ornik in Silvija Viviani
Idejna zasnova scenografije in lutk: Iuna Ornik
Tehnologija in izdelava scene ter lutk: Maja Peterlin
Glasbena spremljava in avtor fotografij: Peter Novljan
Grafični oblikovalec: Darko Ferlinc
Lektorica: Marija Svetelšek
Tonski mojster: Daniel Vogrinec
MNENJA O PREDSTAVI
“Vaša predstava me je ganila. Najlepši stavek pa je bil: Plešeš lahko tudi, če nimaš nog. Duša pleše, bitje pleše življenje, zunanja oblika ni pomembna. Sporočilo za otroke in odrasle, da se zavemo svoje veličine, lepote bivanja. Hvala za ta prispevek. Tudi scena, kostumi in igra – čarobno.”
Andrea T. Mezgec
“V gledališču je bilo tisto sobotno dopoldne kup otrok. Otroci so gledali na oder, jaz pa sem gledal reakcije otrok. Otroci so namreč najbolj kritično občinstvo. (…) Romanina in Iunina predstava je nežna. Zgodbico pripovedujeta počasi, suvereno in sproščeno. Mešata lutke in živo igro. Pojeta in plešeta. Likovne rešitve so zanimive, dopadljive in se spreminjajo ravno pravi čas. Predvesem pa je predstava z lepim sporočilom. Zaupati sebi, početi in iti, kamor te vleče srce, pa četudi drugim to ni všeč. Biti zadovoljen v svoji koži. Veliko in pomembno sporočilo. O tem bi se lahko pogovarjali. Doma, v vrtcu, v šoli.”
Samo M. Strelec, gledališki režiser (Tednik, 24. 10. 2008)
“Moram povedati, da sem res iskreno navdušena nad predstavo… Otroci so ujeli barve, podobe, prisrčnost…Kaj smo ujeli malo večji otroci? predvsem zelo modro sporočilo, da v življenju ni pomemben talent…pomembna je vera vase in samozavest…Če verjameš vase, potem tudi drugi verjamejo vate…Pomembno je tudi, da stvari delaš s srcem…oziroma da tudi, če v kateri izmed stvari nikoli ne boš vrhunski, da jo enostavno delaš zase…Morda nekdo res ne zna plesati salse, pa komu mar…Važno je da uživaš v ritmu in da se mu prepustiš…Skratka poanto predstave bi lahko strnila v nekaj besed: Uživaj življenje…ne oziraj se na mnenje drugih…najpomembneje je, da v vse kar delaš vpleteš ljubezen in strast…vse ostalo je nepomembno…”
Aleksandra Jelušič
” V prozorni, dehteči, prekrasni lepoti metuljček, pšenica, mak… ne živijo več tako, kot so. Čarobni travnik je zdaj samo še za nekatere. Prav za slednje naj se nikoli ne konča. Žalostno, toda resnično – živimo v kalupih. … Vajino sporočilo mi je seglo v dno duše. Krasno, ne samo krasno – čudovito. Moja vnukinja je po predstavi izrazila svoje podoživljanje v risbi: metuljčica z biserom. Svoji mami je po telefonu povedala, da v srčku nosi diamant (zagotovo ga ima). Med otroškimi gledalci sem začutila pritajen vzdih – izdih, evforijo.”
Jožica Planjšek, vzgojiteljica in babica petletne Ane Mie
“Predstava je že na premieri v ptujskem mestnem gledališče požela velik aplavz najmlajših, pa tudi njihovih spremljevalcev, ki jim je svet lutk še vedno blizu in bi se v življenju radi še česa naučili.”
Slavica Pičerko Peklar, Večer
“Čestitam! Srčno, milo, pisano in upanja polno je bilo. Uživala sem!”
dr. Manca Košir
“Moram povedati, da je bila predstava res čudovita. Slišala sem same pohvale, nekateri smo rekli, da take predstave še ni bilo tu . Vse je bilo super.”
Mirela Flego, ravnateljica OŠ Sečovlje
“Lutke, po videzu kot igrače, izdelane iz blaga, so delovale prikupno v najboljšem smislu. (…) Četudi je predstava namenjena predvsem mlajšim, premore tudi zanje dovolj prikupnosti in celo ljubkosti že v sami pripovedi in njeni domiselni uprizoritvi. Prav v tem smislu pa je dodatno pohvalna tako imenovana scenska glasba, ki z nadvse občutenimi, tako rekoč razpršenimi, skoraj že občasnimi toni sicer vseeno zelo občutne melodičnosti (v izvedbi Petra Novljana) ustvarja prav pravljično ozračje, izjemno “zgovorno” že samo po sebi.”
Uroš Smasek, iz kritike v Večeru, 19.1.2009 (ob udeležbi predstave na Dnevih neinstucionalnega lutkarstva v Lutkovnem gledališču Ljubljana)
“Zdaj vem, da nikoli nisem sama,
tudi takrat ne, ko srček boli,
vedno je kdo, ki te objame,
in ki te sprejme, takšno kot si.
Vedno je kdo, ki te ne sodi,
in tvojim sanjam se ne smeji,
ampak te vidi, kdo si v resnici,
v tvoji lepoti biserni.
Zdaj vem, da nikoli nisem nerodna,
tudi takrat ne, ko komu se zdi,
takšna kot sem, sem sebi najlepša,
v svoji lepoti biserni.”
Pesmica iz predstave (besedilo in glasba: Romana Ercegović)
