Vsakdanje pesmi

Danes ni dan za nove poti.

Danes je dan za

zelene, mehke

poti brez misli, brez skrbi,

med znanimi travami, akacijami in bezgom,

tiste čisto tihe,

da se sliši petje ptic.

Morda se zde dolgočasne,

a ne,

so prav dišeče,

in prav paše

potopiti se vanje

jim pustiti, da me same vodijo naprej.

 

Danes ni dan za nove ljudi.

Danes je dan samo za biti

v objemu

svojem.

V mehkobi svojega diha, svoje pesmi.

Med cvetočimi akacijami in dehtečim bezgom

diši še moja ljubezen.

Nekdo mi je rekel,

da dišim po jutranji svežini borovega gozda.

Danes zagotovo ne,

danes dišim po belini bezgovih cvetov.

 

Tako mil dan je danes

in jaz v njem.

Na teh svojih ljubih starih poteh,

ki rojevajo novo preprostost,

nove občutke,

nove pesmi.

Kot ljudje, ki jih poznaš,

a jih uzreš v nov obraz.

 

maj 2016

 

Ko bom stara in modra,
bom gledala čisto od blizu,
čisto od tukaj, čisto počasi,
da bom res videla,
tisto solzo,
ki je še ni na očeh,
a že dolgo čaka,
tisti smeh, ki ga še ni na licih,
a je že dolgo v trebuhu,
prekrit, zasut.

Ko bom stara in modra,
noben dan ne bo navaden,
noben piškot, ki si ga bom namakala v čaj,
nobeno mesto ne bo sivo,
nobene oči,
nobena lica,
ker bom videla čisto od blizu,
čisto zares,
tisto, česar ni,
a v resnici je,
tisto, kar je res pomembno,
tisto edino, kar je kdajkoli bilo pomembno,
tisti sij v očeh,
tisti sijoči smeh,
tisti predani ples.

Tisto globoko ljubezen,
ki si želi prekriti vse strahove tega sveta,
vso neskončno slepoto,
stopiti ves hlad,
razkriti vse umazane igre.

Ko bom stara in modra,
bom videla čisto od blizu,
v vsake oči,
tisto česar ni,
a v resnici je,
in bom tako kot takrat,
ko sem bila deklica,
spet verjela v ljubezen
in v človeka.

2016

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja