Poklon materam in pramateram

Vsem našim materam in pramateram,
ki niso vedele, kar me vemo.
Ki niso vedele,
da njihovo telo pripada njim,
ki niso vedele,
da lahko čutijo,
da so lahko slišane
v svoji mehkobi,
da so lahko spoštovane
v svoji bolečini,
da so lahko čaščene
kot ženske,
ne le zaradi svoje lepote,
ampak zaradi svoje ljubezni,
zaradi svoje modrosti,
ki niso vedele,
da je ljubljenje božanski dar zanje,
ne dolžnost,
da niso tukaj zaradi svojega služenja,
ampak zaradi svoje radosti.

Vsem materam in pramateram,
ki jih je prekrila grenkoba
ker so mislile, da tako mora biti,
in se obdale z oklepi
trdote, strogosti, togosti, pohlevnosti,
samo da ne bi čutile.

Jokamo namesto vas,
vse solze,
ki ste jih ve požrle.
Besnimo
vse jeze,
ki ste jih skrile vase,
z narejenim
žalostnim nasmehom na obrazu.
Snemamo
navlake všečnosti,
s katerimi ste se odele,
da bi lahko preživele.
Mehčamo
otrdela srca,
ki jih nihče ni držal v svojih dlaneh
in jih nežno ljubkoval.

Kako bi nam zmogle zmeraj biti naročje ljubezni,
ko so bile vaše kosti prežete s strahom in sramom
vaših mater in vaših pramater?
Kako bi nam znale reči:
»Bodi takšna reka,
kakršna si želiš biti!«
če same niste znale svobodno teči?

Za nas in za vas
razpiramo krila,
ki ste nam jih rezale,
da bi nas zadržale v varnih zavetjih,
katerih si same niste upale zapustiti.
In hodimo po poteh,
pred katerimi ste nas svarile,
ki jih niste razumele,
da bi nam
nekega dne vendarle priznale,
da smo imele prav,
ker smo si upale poseči po sreči,
in postaviti svoje srce
na oltar,
na katerem ste ve
častile druge bogove.

Me smo izbrale sebe,
tudi v vašem imenu,
in vse tiste svobode,
ki si jih ve niste znale vzeti.
Zaradi vaše prehojene poti,
vaše ljubezni,
smo lahko stopile naprej,
korak globlje vase.
Me smo odgovor
na vaše skrivne molitve
za boljše čase.
Največji dar,
ki vam ga lahko damo v zahvalo,
je zvestoba sebi.

V globokem, globokem sočutju,
do nas vseh,
do nas v vas,
in vas v nas,
poljubljamo zemljo,
ki nas je vse ves ta čas objemala,
in vabila,
da postanemo,
kar v resnici smo,
da se spomnimo
radosti naših maternic,
da zaplešemo skupaj,
s solzami,
biserno roso očiščenja,
zacelimo rane stoletij,
se jim poklonimo,
in z magijo Ljubezni,
ljubeče
prepojimo svet.

 

Romana Ercegović