Poezija iz predstave Marija Magdalena

Neizgovorjene strasti
se prebujajo na dnu moje duše.
V temo padam,
ne bojim se je več.

V temo padam,
ne bojim se je več.
Zakaj se ne bi potopila v njeno globino?
mehko zdrsnila v žametno praznino.
Da se spočijem.
Pripravim na novo rojstvo.

Pripravljena sem na pot med globoke kanjone.
Iskat mano za svoje sestradano srce.
Razbit ogledala,
ki jih držijo name.

Prižgala bom ogenj,
in se uzrla v čistem odsevu
tolmuna pri svojem izviru.

 

 

Imela sem vizijo.
Vstopila sem v svetišče.
Pred menoj je zasijala svetloba.
Zagledala sem žensko.
Plesala je.
»Kdo je?« sem pomislila.

V odgovor sem slišala:
»Ženska v tebi živi iz srca.
Razdaja svojo milino in lepoto.
Vsak dan, vsak trenutek.
Ne zna drugače.
Nežna je, ljubeča, razumevajoča.
Polna je življenja.
In ranljiva je.
Zato, ker tako močno ljubi, je tako ranljiva.
Ne zna se varovati.
Tako lahko jo je poteptati, zatajiti, razvrednotiti, osramotiti.«

»Jaz jo bom varovala.
jaz jo bom spoštovala,
jaz jo bom ljubila.«
sem zašepetala.

 

(iz avtorskega gledališkega besedila Marija Magdalena, 2007)

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja