Dotiki mehkobe

A te lahko malo pobožam?
Tako, čisto nežno …
z dotikom besede.
A ti lahko povem,
kako lep(a) si,
ko se nasmehneš?
Pa tudi, ko si žalostna,
tudi ko si jezna,
ko kričiš v sebi,
ko čutiš, da nekaj ni prav.
Žalost in jeza sta zvesti vodnici,
ki ti kažeta pot,
ti govorita, kaj je zate in kaj ni,
skrbita, da bi iskra v tvojih očeh sijala.
Če ju ne poslušaš,
če ju obsojaš,
zmedeni tavata v tebi
kot dve temni senci.
A to ni njun namen.
Le povedat sta ti prišli,
kako si ti želiš biti spoštovana
in kako si ne želiš biti,
kako si želiš biti ljubljena
in kaj si ne želiš.
Te prosit,
da ne izdaš sebe znova in znova.
Ker veš,
življenje je lepo,
tako je bilo mišljeno,
mehko in lahkotno.
In ti si lep(a),
vedno.
Še dobro, da te lahko kdo vidi,
ko sam(a) pozabiš.
No, le to sem ti prišla povedat.
A se zdaj lahko malo pobožaš?

 

Dve ženski gresta po travniku.
Mati in hči.
Dve svobodni ženski
po prostranem travniku življenja.

Učiš me modrosti potrpežljivosti.
Vlečeš me za rokav,
ko hitim velikim stvarem naproti,
in mi praviš,
da ni velikih stvari.
Začenjam razumeti.
Učim se najti srečo
v drobnih trenutkih vsakega dneva.
Iz njih tkati mehko pregrinjalo
v barvah prelivajočega se življenja,
polno ornamentov upanja, topline, radosti.

In tudi ti se učiš od mene.
Verjeti, da to, kar je vidno očem, ni vse.
Verjeti, da si božansko bitje,
ki ima dušo.
Tako kot smo vsi,
čeprav mnogi tega ne vedo.

Naj te ptica nosi
na svojih mehkih krilih.
Naj te varuje po poteh
skozi pokrajine svetlobe
in skozi pokrajine noči.

Tvoje roke znajo dati.
Tvoje oči znajo ljubiti.
Sprejemam tvoje darove
in ti poklanjam
vode ljubezni iz svojih izvirov.

 

Želim dajati,
tako, kot je dolina meni dala,
vse.
Svojo mehkobo,
svojo ostrino,
svojo dušo mi je dala.
In hkrati ji je vse ostalo.

 

Naj jih nosim s seboj,
tvoje prostranosti,
lepoto tvojih gozdov,
dolina moja,
kamorkoli grem.
Naj me pokličejo,
ko se ne morem več spomniti nanje,
in naj, prosim,
naj me vedno znova pripeljejo nazaj k tebi.
Obstaja svetloba.
V prosojni tkanini meglic
nežno plava med nizkim oblaki.
Kot belo morje je napolnila svet.
Rahlo, rahlo,skozi dotike sanj,
Lepota pronica vame.

Besede mehke, tople,
kot sonce sijejo izpod srca,
potipajo naokrog,
pobožajo ostre robove
ostankov ledenih ogrinjal,
ki se še niso raztopila.

Besede vidijo dlje,
milozvočno tkejo ljubečnost,
tam, kjer je prej ni bilo,
kjer je nikoli ni bilo,
kjer se zdi, da je nikoli ne bo,
razpirajo dlani,
da bi se lahko čudež spustil nanje.

Ker življenje se zmeraj
vrne v ljubezen.
Ker tam je doma.

 

 

Avtorica poezije: Romana Ercegović

Če želite pesmi deliti, vas prosim, da navedete moje ime in link do te spletne strani. Hvala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja