Vsakdanje pesmi

Danes ni dan za nove poti.

Danes je dan za

zelene, mehke

poti brez misli, brez skrbi,

med znanimi travami, akacijami in bezgom,

tiste čisto tihe,

da se sliši petje ptic.

Morda se zde dolgočasne,

a ne,

so prav dišeče,

in prav paše

potopiti se vanje

jim pustiti, da me same vodijo naprej.

 

Poezija iz predstave Marija Magdalena

Neizgovorjene strasti
se prebujajo na dnu moje duše.
V temo padam,
ne bojim se je več.

V temo padam,
ne bojim se je več.
Zakaj se ne bi potopila v njeno globino?
mehko zdrsnila v žametno praznino.
Da se spočijem.
Pripravim na novo rojstvo.

Pripravljena sem na pot med globoke kanjone.
Iskat mano za svoje sestradano srce.
Razbit ogledala,
ki jih držijo name.

Ciklus pesmi “Nežne so tvoje roke, Milost”

Zaradi Lepote živim,
tistih odtenkov brezčasnosti
ki se razprostirajo nad reko,
preden se sanje spustijo vame.
Lepota večnosti zasije skozi nebo,
ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.
Vse zadiha v čistini Ljubezni.
Vse zaživi v Življenje.
Vse stvarstvo zasije v Resničnost.
Le človek še naprej sanja.
Le človek potrebuje znanost,
da bi razumel.
In sveta pisma in svete skrivnosti.
Medtem ko Življenje živi,
pleše in dehti.
Medtem ko se Milost smehlja in čaka
v Tebi.

Besede mehke

Besede mehke, tople,
kot sonce sijejo izpod srca,
potipajo naokrog,
pobožajo ostre robove
ostankov ledenih ogrinjal,
ki se še niso raztopila.

Besede vidijo dlje,
milozvočno tkejo ljubečnost,
tam, kjer je prej ni bilo,
kjer je nikoli ni bilo,
kjer se zdi, da je nikoli ne bo,
razpirajo dlani,
da bi se lahko čudež spustil nanje.

Ker življenje se zmeraj
vrne v ljubezen.
Ker tam je doma.

 

Če sprejmeš vase resničnost

Če sprejmeš vase resničnost
takšno kot je,
ni več razočaranj.
Pripravljena sem na svobodo.
Pripravljena sem
sneti še zadnje plasti oklepa
in razprostreti svoje srce.

Svoboda je odpiranje reki življenja,
vedenje,
da jo moram jaz razumeti,
ne ona me.
Jaz jo moram razumeti
v vsej svoji kruti lepoti,
se ji odpreti, da teče skozme
in zdržati tudi ko boli.

Stara šamanka v meni

Stara šamanka
v meni
ve.
Pozna ta drevesa,
pozna to zemljo.

Stara šamanka
preprosto je,
skupaj z vsem, kar je.
Ne skrbi je,
če je lepa,
ker ji ni pomembno.
Pomembno ji je,
kako se njeno srce raztopi ob lepoti
tega, kar diha,
kar čuti,
s čimer se zliva,
ko sedi ob drevesu na sveti zemlji,
v svoji svetosti.

Poklon materam in pramateram

Vsem našim materam in pramateram,
ki niso vedele, kar me vemo.
Ki niso vedele,
da njihovo telo pripada njim,
ki niso vedele,
da lahko čutijo,
da so lahko slišane
v svoji mehkobi,
da so lahko spoštovane
v svoji bolečini,
da so lahko čaščene
kot ženske,
ne le zaradi svoje lepote,
ampak zaradi svoje ljubezni,
zaradi svoje modrosti,
ki niso vedele,
da je ljubljenje božanski dar zanje,
ne dolžnost,
da niso tukaj zaradi svojega služenja,
ampak zaradi svoje radosti.

Izšla je nova knjiga “Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa”

image130(1)

“Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Evrope do obujanja svetosti v gledališču našega časa” je predelana doktorska disertacija avtorice Romana Ercegović, ki nas z globoko subtilnim občutkom za razkrivanje tančic človekove dušne pokrajine, vodi v spoznavanje misterijev in v nas prebuja kvaliteto svetosti življenja. To počne z elegantnim preigravanjem znanstveno podkrepljene kritične misli in intutivnih zaznav ter domnev, zmeraj podkrepljenih z dokaznim gradivom raziskovanega materiala. Romanino delo vrača v življenje pravi pomen gledališča in umetnosti, odstira vlogo misterijev, ter obuja iz pozabe razsežnost svetosti življenja, ki jo hrani sveta ženska energija. Zagotovo gre za delo, ki postavlja nove (pravzaprav obuja prvobitne, izvorne) temelje gledališke umetnosti in prepričana sem, da se bo doprinos, ki ga obuja v življenje, širil čez meje naše dežele. Skorajda lahko rečem, da je to nuja.

Kaj je zame “obredno gledališče”

“Zame je bistvo obrednega gledališča v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo. V ustvarjalnem procesu gre za ravnovesje med sposobnostjo biti (receptivnosti, zaznavanja, sprejemljivosti) in delovati – za dovoljevanje vzeti si čas za čutenje in odpiranje viziji ter šele iz nje delovati/ustvarjati. Gre za povabilo različnim (še neznanim) delom sebe, svoji večdimenzionalnosti in različnim »nevidnim« bitjem narave, da jih izkusimo in izrazimo skozi glas, gib, besedo, zgodbo…